kraj: Ankaran
naročnik: Občina Ankaran
velikost: 7085m2

natečaj: 2019
projekt: 2021-2022
izvedeno: 2022-2024

projektna skupina, natečaj:
krajinska arhitektura: Ana Kučan, Luka Javornik, Danijel Mohorič, Pia Kante, Katja Mali
arhitektura: Uroš Rustja, Primož Žitnik, Mina Hiršman, Martina Vitlov, Mateo Zonta

projektna skupina, projekt, izvedba:
krajinska arhitektura: Ana Kučan, Luka Javornik, Danijel Mohorič
arhitektura: Uroš Rustja, Primož Žitnik, Mina Hiršman, Mateo Zonta; usmerjevalna grafika: Tomaž Mlinarič

kapaciteta: 110 talnih krstnih grobov, 246 talnih žarnih grobov, 180 žarnih niš in mesto za raztros.

fotografija: Ana Skobe

prostor spomina na prehodu med vertikalami gozda in brezmejnostjo horizonta

V letu 2019 je občina Ankaran razpisala javni natečaj za novo pokopališče, v katerem naj bi se na robu naselja prepletale pietetne, sakralne in rekreacijske dejavnosti, kar se je na začetku snovanja ob zahtevanem programu in na strmem, že razkopanem in erodiranem terenu zdelo kot nemogoča naloga. Ob zagotavljanju funkcionalnosti, trajnosti in pietete je bilo od začetka jasno, da je treba prostor pokopališča organizirati v terasah, povezanih s serpentinasto potjo. Obenem je lega na robu gozda na grebenu nad osrednjim delom naselja, od koder se odpirajo pogledi na Tržaški zaliv in slovensko Istro, na dlani ponujala genius loci Mediterana: kontraste med svetlim in temnim, med temnimi vertikalami borovcev in svetlobo morja, zgoščenino gozda in brezmejnostjo horizonta, oniričnim razbeljenim poletnim popoldnevom in silovitimi sunki zimske burje.

Na vseh nivojih in v vseh prvinah zasnove pokopališča, od postavitve v prostor in notranje hierarhije, do konstrukcije in materialnosti poslovilnega objekta in grobnih polj, smo zasledovali njegovo vsidranost v prostor na način, ki bi obenem omogočil jasno konstrukcijo prostora za obrede poslavljanja, žalovanja in spominjanja ter razmišljanja o procesih odhajanja in prehajanja. Na eni strani smo se zgledovali pri tradicionalnem obzidanem mediteranskem pokopališču, mestu mrtvih, na drugi se je kot možna interpretacija zaradi gozda ponujal sveti gaj.

Pokopališče je zato zasnovano na prehajanju med vertikalami gozda in brezmejnostjo horizonta. Določajo ga kontrastna razmerja med odprtim in zaprtim, med svetlim in temnim, med tukajšnjim in onostranskim. Organizacija prostora na strmini je tekla skupaj s preoblikovanjem reliefa v pet teras, ki se plastijo navzgor po pobočju. Obredna pot jih povezuje izrazito dramaturško. Začne se na trgu pred pokopališčem, vodi skozi poslovilni objekt in se serpentinasto pne med terasami, na katerih so postavljena grobna polja, zato obiskovalec prostor pokopališča doživlja sekvenčno, v izmenjavanju smeri hoje in pogledov proti zgoščini gozda in odprtosti horizonta, ob hoji med grobnimi polji in vstopanju na grobna polja izmenično doživlja obrat od gozda proti morju, iz teme v svetlobo, obenem pa ga prav ta dramaturgija nenehno vpenja v širši prostorski kontekst.

Uvajanje sodobnega koncepta pokopališča in sonaravno gradnjo so oteževali strmina, flišna podlaga, nagnjena k plazenju, zagotavljanje obvladljivih naklonov obredne poti in brežin med terasami, upoštevanje parcelnih mej in območja obdelave. Gradnja podpornih zidov je bila neobhodna. A iz teh omejitev je izšla odločitev, da ne ogradimo pokopališča, temveč ga vpnemo v mrežo javnih poti, z zidom, elementom tradicionalnih pokopališč, pa zamejimo le posamezna grobna polja na terasah. Tako pokopališče s svojo zasnovo iskreno izkazuje svojo dvojno naravo. Po eni strani je del prosto prehodnega gozda, namenjenega sprehodom in rekreaciji, po drugi pa niz zamejenih grobnih polj, ki se v terasah nizajo nad poslovilnim objektom.

Poslovilni objekt stoji na prvi terasi in je prislonjen ob gozdni rob. Do njega se povzpnemo po položni klančini, ki vodi skozenj. Tam, na prehodu, je na eno stran preko vodnega zrcala odprt v globino gozda, na drugo pa v svetlobo horizonta. Vodno zrcalo je ob zenitalni osvetlitvi vežice in vertikalah borovcev ter prostostoječih delov zidov, ki stojijo za axis mundi, tista prvina, ki prostor slovesa izloči iz vsakdanjosti in zaznamuje prehod v prostor spomina. Zasnova grobnih polj izhaja iz interpretacije tradicionalnih primorskih obzidanih pokopališč. Obdaja jih nizek zid, ki je na vhodu prekinjen z višjim žarnim zidom. Poleg niš v žarnem zidu je v notranjosti grobnih polj prostor za talne krstne in žarne grobove z nagrobniki, usmerjenimi proti vhodu, s horizontom v ozadju. Najvišje grobno polje s prostorom za raztros je dvovišinsko in obdano z zelenim zidom – striženo živo mejo. Zgornji nivo je zamejen s tanko linijo opornega zidu, s katerega pogrebnik trosi pepel v navidezno neskončnost.  Vzdolž obredne poti poti se tako odvijajo procesi poslavljanja, žalovanja, spominjanja in premišljevanja, pa tudi druženja in srečevanja. Premišljena postavitev arhitekturnih in krajinskih elementov, ki se nizajo ob poti, poglede obiskovalca izmenično usmerja vzdolž terena med vertikale gozda in pravokotno na teren proti morju, v to “nedoumljivo razsežnost, ki se na horizontu spaja z nebom in z njim zliva v neskončnost.”

Medtem ko je bila osnovna zamisel prostorske organizacije in dramaturškega doživljanja zastavljena že v natečajnem predlogu, pa so med projektiranjem in izvedbo zidovom, ki logično izhajajo iz poslovilnega objekta, arhitekti dodali materialnost. Vsi arhitekturni in krajinskoarhitetkurni elementi materialno izhajajo iz barv in tekstur lokacije. Med masivnimi pranimi betonskimi zidovi v zemeljski barvi flišnih plasti izstopajo žarni zidovi iz brušenega betona, medtem ko svetla povezovalna pot lebdi nad terenom. Ciprese in alepski bori poudarjajo sredozemski značaj in v prostor vnašajo značilne oblike in vonje. Enotnost grobov kot prispodoba enakosti v smrti je zasnovana na enotnosti materiala, sivega kraškega kamna, ki znotraj dopustnih gabaritov omogoča raznolikost v izrazu.

V dobrih petih letih od idejne zasnove do izvedbe so vsi vpleteni iskreno sledili zamislim, izoblikovanim v nagrajenem natečajnem predlogu. Ključna prednost pokopališča, kot je izpostavila že natečajna komisija, je to, da s praktično neločljivim prepletom in sovisnostjo krajinskoarhitekturnega in arhitekturnega snovanja, na ključnih prvinah, kot so orientacija, materialnost in simbolni izraz, deluje kot enovita celota s poglobljeno kontekstualno pripovedjo. Povezanost med njima še podpirajo kontrastna razmerja med odprtim in zaprtim, med svetlim in temnim, teksturiranim in odsevnim, tektonskim in zračnim, intimnim in javnim, obrnjenim navznoter in zazrtim v dalj, med tukajšnjim in onostranskim. Tipološko, materialno, simbolno in čutno v arhitekturni in krajinskoarhitekturni govorici združuje sveti gaj z mestom mrtvih v kombinaciji tradicije in sodobnosti.

Vpeto v mrežo javnih poti pokopališče Ankaran izpostavlja dvoumnost in nedoumljivost prehoda med dvema svetovoma. Preplete ju v enovit javni prostor, s čimer transformira tradicionalno predstavo o prostoru pokopališča: pokopališče kot del vsakdanjega, prosto prehodnega, vsem dostopnega gozda, iz heterotopije transformira v metaforo skupnosti.