kraj: Ankaran, Slovenija
naročnik: Občina Ankaran
velikost: 2 ha
natečaj: 2019; 1. nagrada
projektna skupina:
krajinska arhitektura: Ana Kučan, Luka Javornik, Danijel Mohorič, Pia Kante, Katja Mali
arhitektura: Uroš Rustja, Primož Žitnik, Martina Vitlov, Mateo Zonta, Mina Hiršman

Pokopališče je zasnovano kot del prosto prehodnega, vsem dostopnega parkovnega gozda, obenem pa uporablja tipologijo tradicionalnega obzidanega pokopališča. Več manjših, z nizkimi zidovi ograjenih teras povezuje serpentinasta obredna pot, speljana med značilnimi borovci. Simbolno se prostor spomina in žalovanja tako izmenično ogrinja v senco gozda in odpira v svetlobo horizonta. Prostorska razporeditev je nadgrajena z dramaturško zasnovanim sekvenčnim doživljanjem prostora, ki ga z obrati na poti kadrirajo pogledi. Pokopališče in poslovilni objekt, umaknjen v globino območja, da se izmakne masi cerkvene stavbe, izkoriščata poglede na morje, v to nedoumljivo razsežnost, ki se na horizontu spaja z nebom. Kot obredni prostor poslavljanja, žalovanja in spomina je pokopališče zasnovano na vstopanju v temino gozda, med vertikale, ki se ob obratih na poti razprejo in okvirijo poglede v svetlobo, proti horizontu. Sprevodna pot obiskovalca vodi skozi poslovilni objekt in na grobna polja tako, da doživi ta obrat, saj mu izmenično ponuja oba pogleda.

 

Iz poročila žirije: “Avtorji gradijo poglobljeno kontekstualno pripoved v kombinaciji tradicije in sodobnosti. Izkoriščajo naravne danosti in jih interpretirajo v preplet nasprotij: v kontrastna razmerja med odprtim in zaprtim, med svetlim in temnim, med tukajšnjim in onostranskim. Značilna dvojnost, je dosledno izpeljana večpomensko in preko različnih meril. Na vsaki izravnavi se oblikujejo prostorsko in funkcionalno zaključene celote, ki v morfološkem smislu tvorijo ansambel ortogonalnih, tektonskih lamel na odprtih gozdnih jasah, programsko pa se razporejajo od javnega k intimnejšemu. Samosvoja ideja interpretacije tradicionalnega pokopališča in njegova transformacija v mesto mrtvih kot metaforo skupnosti, izražena v bogastvu grajenih ambientov in nadgrajena tako z elementarnim razumevanjem vegetacijskih in krajinskih poudarkov kot tradicije mediteranskega prostora, je tako prepričljiva, da si po mnenju komisije rešitev zasluži prvo nagrado.”